Družina Ipavec

Od kod prihajajo Ipavci je še dandanes zastrto v skrivnostno tančico. Obstajajo ugotavljanja, da naj bi izhajali iz Vipave: možna je predhodna različica priimka, in sicer Vipavec, druga zanimivost pa je ta, da se ljudje, živeči na območju Vipavske doline, še danes imenujejo prav Ipavci.

Prvikrat se priimek Ipavec pojavi v 17. stoletju v belokranjskih matičnih knjigah. Po priimku Vipavec, kasneje Ipavec, so poznali odsluženega vojaškega ranocelnika Jurija, ki je živel v belokranjskem Gradacu. Juriju Ipavcu sta se rodila sinova Matija in Franc. Matija je kasneje postal celjski imenitnež in bogataš. Imel je svojo kirurško ordinacijo, ustno izročilo pa pravi, da naj bi si dopisoval celo z Benjaminom Franklinom. Res je,da so v Ipavčevi rodbini večkrat krstili sinove s takrat dokaj neobičajnim imenom Benjamin, in če ne drugega, Franklin je pri Ipavčevih nedvomno veljal za izjemno uglednega človeka.

Matijev mlajši brat Franc se je v rani mladosti po materini smrti selil od sestre do sestre, potem pa se je nastanil pri bratu v Celju, da bi mu pomagal pri kirurški praksi. Za zdravnika se je izšolal v avstrijskem Gradcu in ob vrnitvi iz Gradca je pri Matiji doživel precej hladen sprejem, saj je zdaj bratu predstavljal konkurenco, zato se je leta 1805 odpravil v Celju sosednji trg Sv. Jurij pod Rifnikom. Trg Sv. Jurij je bil v neposredni bližini graščine Blagovna, ki ji je gospodaril plemeniti vitez Janez Gadolla. Franc se je naselil v hiši, ki so jo v Sv. Juriju postavili blagovnski gospodarji in začel s svojo zdravniško prakso. Ljudje so ga kaj kmalu vzljubili, saj je bil skromen in pripravljen pomagati, marsikdaj niti računal ni, če je videl, da je bolnik revež. Franc je imel srečo, da je bil vitez Gadolla pogosto bolehen, morda celo hipohondričen, zato je nemalokrat zahajal na blagovnsko posest, kasneje pa postal tudi vitezov osebni zdravnik.

Na posesti je spoznal Katarino Schweighofer, s katero se je kasneje poročil. Katarina je bila imenitno dekle, rojeno in vzgojeno na Dunaju, ki je po očetovi smrti z materjo prišla h Gadolli – njena mati je na posesti delovala kot vitezova učiteljica. Bila je izjemno glasbeno nadarjena, igrala je harfo in klavir. Franc ji je lahko nudil stanovitno življenje in v njunem zakonu so se rodili sinovi Alojz, Gustav, Benjamin in hčere Ivanka, Karolina, Amalija in Marija. Francu nenadoma zdravniška praksa ni več nudila dovolj sredstev, sploh pa ni bil niti slučajno zadovoljen z malim. Ambiciozno se je hotel pognati v visoke družbene kroge.

Poizvedoval je po operaciji sive mrene, ki jo je opravljal znameniti dunajski očesni zdravnik, ki podeželskega padarja najprej ni želel sprejeti. Za primerno plačilo pa si je premislil in pridobljeno znanje je Francu omogočilo prav imenitno življenje in ugled: bil je zdravnik, ki je zdravil slepe. V Frančevi praksi se prvič pojavi tudi glasba kot terapija za lajšanje bolečin. Pri posegih so bili namreč prisotni zvoki klavirja, ki ga je igral nekdo od domačih. Franc se je tudi sicer dosti brigal za higienske navade svojih pacientov in jih spodbujal in navajal na čistočo telesa in prostorov, kar je bilo izjemno pomembno v času razsajanja kužnih bolezni. Prav tako ni najbolj verjel v moč »modernih« zdravilnih praškov, ki so takrat polnili police apotek: bolj se je zanašal na naravo, čistočo in nož ter prosvetljevanje (bolnike je, na primer sprejemal medtem, ko se je umival – vsak dan!).

Zdravniki, skladatelji in domoljubi

Franc si je finančno tako opomogel, da je lahko svojo hišo v celoti prenovil. Imel je posest, ki je vsebovala hišo in vrt, spodnji prostori so bili namenjeni ordinaciji, zgornji pa stanovanjskim prostorom in salonu, ki je bil dokaz meščanskega življenja. Ipavčev salon je bil za tisti čas nekaj posebnega in edinstvenega: v nobenem slovenskem salonu ni imela veljave ženska – kaj takega je bilo v navadi le pri bogatih dedinjah. Katarina pa je imela v svoji hiši mesto za klavirjem, kjer je lahko izražala svojo nadarjenost in jo prenašala na svoje otroke.

Prvorojenec Alojz je kmalu pokazal glasbeno nadarjenost in velja tudi za najbolj muzikalnega od Ipavčevih sinov. Po očetu je prevzel poklic: na Dunaju je študiral medicino in postal vojaški zdravnik. Po glasbeni in duhovni plati pa je bil kot mati popolnoma predan glasbi. Njegov izreden posluh mu je omogočal, da je lahko slišano glasbo nemudoma v celoti ponovil.

Njegova umetniška raven je bila zelo visoka in se kaže v njegovih valčkih, ki so predvsem povzemanje del Josepha Lannerja ter Johannna Straussa Očeta in Sina. Alojz je bil vešč povzemanja inštrumentalnih partitur v klavirske izvlečke, poleg plesne glasbe ga je zanimala tudi opera, v valčkih bi se zlahka lahko povzdignil v ustvarjanje po zgledu Franza Schuberta, v klavirski glasbi pa po Fredericu Chopinu. Študij na Dunaju je Alojzu nudil vpogled in izkušnje z visoko klasično glasbo. Žal pa je, še preden bi uspel odkriti svoj glasbeni izraz in nastopiti glasbeno pot, zbolel za trebušnim tifusom in komaj štiriintridesetleten umrl.

Revolucija 1848 je močno zaznamovala Ipavčevo družino: sin Alojz je med vojaško kampanjo cesarske armade zbolel in umrl, brata Benjamin in Gustav pa sta postala velika rodoljuba, kar je močno vplivalo tudi na njuno umetniško ustvarjanje.

Benjamin in Gustav sta obiskovala »latinsko šolo«, vendar ne zaradi duhovništva. Kaj takega pri Ipavčevih ni prišlo v poštev, ne ob tako uspešnem očetu in vedno bolj uveljavljenem bratu Alojzu: oba sta stopila na poklicno zdravniško pot, prosti čas pa sta namenjala glasbi. Študirala v Gradcu, vendar je Benjamin tik pred izbruhom marčne revolucije zbolel in se vrnil domov. Gustav pa je pomlad narodov doživljal v Gradcu in bil priča tamkajšnjim revolucionarnim vrenjem. Brata in oče Ipavec so soglasno vstopili v peticijsko gibanje za Zedinjeno Slovenijo. V Sv. Juriju so 22. avgusta 1848 na rifniškem gradu slovesno razvili slovensko zastavo, Franc Ipavec pa je za ta dogodek priredil celo ognjemet. Leta 1850 se je Benjamin vrnil študirat v Gradec kot Slovenec in z bratom sta pristopila v krog tamkajšnjih narodnjakov.

Benjamin je prevzel vodstvo pevskega zbora društva Slovenija, s katerim je izvajal svojo sveže spesnjeno Zapuščeno na besedilo Franceta Prešerna. V naslednjih letih je uglasbil nekaj udarnih budnic, na primer Prešernovo Zdravljico, Vodnikovo Ilirijo oživljeno in Razlagovo Domovini, čeprav ni želel biti politični glasbenik. Nekatera njegova dela so postala znana in cenjena v tujini, vendar je zaradi svoje zavednosti ostal predvsem rodoljubni skladatelj, sploh ko se je lotil uglasbitve mnogih napitnic. Brat Gustav je prav tako vseskozi deloval v slovenskem društvu in Benjamina tu in tam zamenjal pri vodenju zbora, oba pa sta doštudirala na medicinsko – kirurški šoli in se potem nemudoma podala na Dunaj, da bi si pridobila doktorsko diplomo in si zagotovila brezskrbno življenje. Brata sta študij medicine končala v zadnjih mesecih očetovega življenja.

Benjamin in Gustav Ipavec

Benjamin se je po študiju zaposlil v graški otroški bolnišnici in se omenja kot ena osrednjih skladateljskih osebnosti romantične dobe. Čeprav ni imel uradne glasbene izobrazbe, je bilo njegovo skladateljsko in dirigentsko znanje vredno spoštovanja. Vzgojen v duhu dunajske klasike in navdahnjen z rodoljubnostjo, je Benjamin Ipavec uglasbil poezijo prenekaterega slovenskega pesnika, štiri slavnostne kantate, znana pa je tudi njegova opera Teharski plemiči, prva slovenska opereta Tičnik ter številni samospevi. Veljal je za »slovenskega Schuberta«. Bil je ugleden in uspešen zdravnik v Gradcu in v sedemdesetih letih 19. stoletja poverjenik na novo ustanovljene Glasbene matice za Štajersko. Poročil se je z Ano Wokaunovo, s katero pa nista mogla imeti otrok. Na stara leta je večkrat zahajal v Šentjur. Leta 1908 ga je močno prizadela Gustavova smrt in istega leta je preminil tudi sam.

Gustav se je po študiju posvetil nadaljevanju očetove prakse v Sv. Juriju. Bil je prizemljena osebnost, pozitivno naravnan in praktičen človek. V zaspanem agrarnem okolju trškega življenja si je moral skovati načrt, kako si od nezaupljivih, včasih celo nazadnjaških kmečkih ljudi pridobiti zaupanje in spoštovanje. Poročil se je s Karolino Amon iz Laškega, nečakinjo župnika Merka, ki je bil Ipavcem vseskozi zelo naklonjen. V zakonu se je rodilo deset otrok, dva sta kmalu umrla, veliko je bilo glasbeno nadarjenih. Gustav je postavil novo vilo nasproti očetove in si v njej uredil zdravniško prakso. Kot vsi meščani v slovenskem prostoru je tudi Gustav želel biti zgled sokrajanom. Leta 1869 je postal župan trške občine Sv. Jurij in ta položaj zasedal do konca 19. stoletja. Bil je eden najdejavnejših članov celjske čitalnice, pa tudi politike se ni izogibal. Tisti čas je po šentjurskem okolišu strašil tolovaj Franc Guzaj, ki ni bil županu prav nič naklonjen, ker je bil le-ta na strani žandarjev - Guzaja so ustrelili v bližini Slivnice. Veliko čast je leta 1883 Sv. Jurij doživel z obiskom cesarja Franca Jožefa.

Glasba je bila vseskozi prisotna v Gustavovem dinamičnem življenju. Ni bil kabinetni skladatelj, melodije so se mu včasih porajale kar med zdravljenjem pacientov. Komponiral je večinoma na stihe slovenskih pesnikov in v ta namen izkoristil dober pevski zbor, ki ga je imel na razpolago v Sv. Juriju. Znane so njegove Vse mine, O mraku, Slovenec sem. Kot skladatelj se skorajda ni razvijal, verjetno tudi zaradi mnogih županovskih in zdravniških obveznosti: ostal je zvest tradicionalnim zborovskim kompozicijam, melodije pa so mu vrele iz srca. Slovenskemu narodu se je z rodoljubnimi pesmimi izredno ustregel. Zelo si je prizadeval za ustanovitev kmetijske šole v Šentjurju, njegova prizadevanja pa so leta 1910, dve leti po njegovi smrti, le obrodila sadove.

Zaton Ipavcev v Šentjurju

Gustavov najbolj nadarjeni sin Josip se je rodil leta 1873. Bolehen otrok se je kmalu preizkusil z igranjem na klavir in violino. S šolanjem v samostanu se je seznanil z umetnostjo korala, cecilijanske kompozicije in renesanse in začel je ustvarjati. Študiral je medicino na graški medicinski fakulteti, to obdobje njegovega življenja pa je nekako zavito v tančico: nikjer ni verodostojnih podatkov, kaj se je z Josipom ta čas dogajalo.

Josip Ipavec

Josip je še kot študent skomponiral prvi slovenski balet Možiček, ki je bil deležen mnogih pohval, ter glasbo za samospeve – znan je njegov četverospev Imel sem ljubi dve. Josip ni bil več romantik kot njegov stric Benjamin, zgledoval se je po sodobnih smereh. Narodno močno zavedni slovenski narod pa takrat še ni bil pripravljen na novodobno glasbo, Josip bi lahko uspel le v tujini. Razgledan in seznanjen z aktualnim dogajanjem v glasbenih krogih si je za mentorja izbral skladatelja, ki je pomagal mnogim novodobnim skladateljem. Sodelovanje je rodilo opereto Princesa Vrtoglavka.

Josip je medtem doktoriral na Dunaju, kjer je živel pri stricu Benjaminu, kasneje pa prevzel očetovo prakso v Sv. Juriju. Vajen mesta je podeželje doživljal idilično. Poročil se je z Albertino Novoszad, rodila pa sta se jima dva otroka – Jože in Teodor. Josip je po očetovi smrti doživljal težave z zapuščino, ki jo je moral izplačati sorodnikom, poleg tega še s končanjem Princese Vrtoglavke ter z napredujočo boleznijo, ki ga je pestila že od študentskih dni – sifilisom. Poskušal je s samomorom, Okrajno sodišče v Celju je leta 1919 izdalo dokument o opravilni nesposobnosti dr. Josipa Ipavca zaradi umobolnosti. Leta 1921 so Josipa našli zmrznjenega na nekem seniku.

Zgodba dinastije se z Josipom konča, čeprav še zdaleč ni zaključena. Rod Ipavcev gre naprej tako ali drugače, čeprav je zadnji v Šentjurju, Jože Ipavec, pred leti preminil. Šentjur, ponosen na svoje vélike može, hrani njihovo dediščino v hiši, ki nosi toliko spominov in šepeta toliko zgodb, da bi bil greh, če jim ne bi prisluhnili.

Viri:

• Vodnik po poteh naravne in kulturne dediščine od Pohorja do Bohorja
• Ipavci, ddr. Igor Grdina
• Šentjur, ddr. Igor Grdina
• Wikipedia: Benjamin Ipavec, Gustav Ipavec, Josip Ipavec