Josip Ipavec
Povzeto po spletni strani Knjižnice Šentjur: http://www.sen.sik.si/index.php/dogodki-prireditve/leto-josipa-ipavca
Josip Ipavec (klicali so ga tudi Pepi ali Pepo) se je rodil 21. 12. 1873 kot sedmi od desetih otrok Gustava in Karoline, ki so živeli v Šentjurju (trg Sv. Jurij pod Rifnikom oz. Sv. Jurij ob Južni železnici), hišna št. 9. Krščen je bil kot Jožef Karl, v nemški krstni knjigi zaveden kot Josef Karl. Dve imeni nakazujeta na imenitnost, saj v podeželskem okolju ni bilo običajno, da bi otrok dobil dve imeni.
Kmalu je začel z glasbenim izobraževanjem. Že pri štirih je z očetom igral klavir, kasneje ga je poučeval tudi brat Lojze. Ljudsko šolo je končal v domačem trgu pri dobrem učitelju in pevcu Frančišku Vučniku, ki ga poučeval tudi violino. Ljudsko šolo naj bi obiskoval dlje, kot je običajno, predvidoma zaradi bolezni. Oče ga je leta 1883 poslal v benediktinski samostan Št. Lambert na Gornjem Štajerskem, kjer je dokončal prvi in drugi razred gimnazije. V samostanu je tudi pel v zboru odličnega orglarja Karola Grütza. Že takrat je Josip uglasbil nekaj duetov za violino.
Tretji in četrti razred gimnazije je končal pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem, kjer je tudi pel alt v cerkvenem pevskem zboru. V tistem obdobju je skomponiral valček za klavir in violino. Na dan velike mašne slovesnosti je orglar nenadoma zbolel, zato je na pomoč priskočil 14-letni Josip Ipavec ter na orglah spremljal orkester in pevce. Od takrat je vedno igral orgle pri šolskih mašah.
Višjo gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer je od šestega razreda igral v župnijski cerkvi pri dijaških mašah. V tem času je uglasbil »Ave Mario« za moški zbor z bariton slogom. Tam se je spoznal z Nemcem Feryjem Leonom Lulekom, kasneje znanim baritonistom. Josip je zanj skomponiral celo vrsto nemških pesmi in balad (Das Königskind, Die Woiewodentochter, Die Drei), samospevov ob spremljavi klavirja. Tudi na vseučilišču v Gradcu sta bila prijatelja in Josip ga je na nastopih spremljal na klavirju. V Gradcu se je učil glasbene teorije pri dr. Torgglerju ter uglasbil slovensko balado »Trije vojaki« za bariton in solo ob spremljavi klavirja, »Triglavsko koračnico« in četverospev »Imel sem ljubi dve«. V Gradcu je ustvaril balet oz. enodejanko pantomimo »Možiček«, s katerim je dosegel lep uspeh in se je že v tistem času v Gradcu predstavljal sedemkrat. Kasneje so »Možička« uprizorili v Mariboru, Ljubljani, Novem mestu in Celovcu.
Leta 1904 je dokončal medicinske študije v Gradcu, 15. 3. je bil razglašen za doktorja zdravilstva. Bil je specialist za oči. V letih 1904 in 1905 je delal v vojaški bolnišnici na Dunaju. V prostih urah se je učil instrumentacije pri kapelniku jubilejskega gledališča (Volksoper) Aleksandru Zemlinskem.
Od avgusta 1905 do spomladi 1907 je delal kot vojaški zdravnik v Zagrebu. Ko je oče Gustav Ipavec zbolel, je službo vojaškega zdravnika opustil in se vrnil v rodni Šentjur. Postal je distriktni zdravnik skrajno vzhodnega dela celjskega in skrajno zahodnega dela šmarskega sodnega okraja. V tistem času je sicer sam trg Šentjur štel okoli 400 prebivalcev. V njem je delovalo društvo Sokol, starosta katerega je bil vse do začetka 1. svetovne vojne Josip Čulek, njegov namestnik pa Josip Ipavic.
Leta 1907 se je v Gradcu poročil z Albertino Novoszad. Jeseni leta 1909 je težko zbolel. V zakonu sta se jima rodila sinova Jože in Teodor.
V Šentjurju je dokončal opero Princesa Vrtoglavka, s katero se je dolgo ukvarjal. Besedilo (v slogu evropske literarne dekadence) zanjo je napisala znana pisateljica Mara Čop-Berksova. Skupaj z vplivnimi prijatelji si je prizadeval,da bi opereto uprizorili, vendar to za časa njegovega življenja žal ni uspelo. Izvedenih je bilo le nekaj delov opere (npr. na nekem koncert v Celju je pevski zbor iz Šentjurja ob spremljavi salonskega orkestra predstavil uvodni prizor 3. dejanja opere Princesa Vrtoglavka z naslovom Urica, januarja 1914 pa je Glasbena matica izvedla tri odlomke iz opere).
Josip Ipavec je bil leta 1914 mobiliziran in poslan v Wagno na današnjem avstrijskem Štajerskem, kjer je bilo begunsko taborišče za ubežnike iz Galicije. Zaradi bolezni je bil kasneje demobiliziran in še pred koncem vojne so ga poslali domov. Sčasoma je opustil tudi zdravniško prakso. Umrl je 8. 2. 1921 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.
Princesa Vrtoglavka je bila prvič izvedena šele 29. 11. 1997 v SNG Maribor. Besedilo zanjo je po motivih libreta Mare pl. Berks napisal ddr. Igor Grdina.
Povzeto po:
Barlè, J. (1909). Ipavci: prilog k zgodovini slovenske pesmi. Ljubljana: [s. n.].
Grdina, I. (1999). Od rodoljuba z dežele do meščana. Ljubljana: Studia humanitatis.
Grdina, I. (2001). Ipavci. Zgodovina slovenske meščanske dinastije. Ljubljana: Založba ZRC SAZU.
